Vikend oddih na slovenski obali (Hotel Casa Rosa, Piran, Sečoveljske soline)

V teh pomladnih mesecih si vsako leto zaželim krajši dopust v neznano. Letos sva si s fantom privoščila vikend dopust na naši slovenski obali. Vse skupaj je izredno hitro minilo, če pa pogledam, kaj vse sva videla, pa je bil dopust lep in zelo raznolik.

Vreme nama sprva ni bilo naklonjeno. Iz Celja sva štartala ob poldnevu in imela celo pot do Nanosa dež, ki naju ni obremenjeval, saj sva vendar šla na dopust v hotel. Še vedno sva imela na voljo bazen in druge aktivnosti v sklopu hotela. 

Ob drugi uri sva prispela v Portorož, kjer sva imela bookiran hotel- Casa Roso. Casa Rosa je depandansa hotela Metropol s štirimi zvezdicami. Hotela Metropol ni težko zgrešiti, saj se ponoči in podnevi sveti v napisu Casino. Check in sva opravila v Metropolu. Pospremili so naju do najine sobe v Casa Roso, vse ostale storitve pa sva koristila v Metropolu. Žal sva imela sobo brez pogleda na morje ampak sva bila vseeno navdušena. Sobe so res moderno opremljene z lepimi detajli, kopalnica pa je elegantna in ravno dovolj velika. Ena pomembnejših stvari- vsaka soba ima balkon. Po najinem neuspelem tednu restavracij, sva si zvečer malo pred 10. uro privoščila še večerjo. Glede na pozen prihod (restavracija se zapre ob 22. uri) so naju profesionalno obravnavali. 

Avla v Metropolu

Hrana v hotelu je bila okusna. V najinem paketu sva imela polpenzion, ki nama je zadoščal. Čez dan sva šla na kakšen prigrizek ali kos pice, saj sva imela obilne zajtrke in večerje. Bil je samopostrežni bife, kjer so res zadovoljili potrebe vsakega posameznika. No, meni je bila hrana všeč, medtem, ko je bila fantu povprečna, glede na to, da govorimo o hotelu s 5 zvezdicami.

V soboto sva po celodnevnem pohajkovanju preverila še bazenski kompleks v hotelu Metropol. Tu pa sva bila zelo, zelo negativno presenečena. Že ob prihodu je bil zrak na bazenu zadušljivo vroč. Sam kompleks je bil precej zastarel, tako da nisem imela neke večje želje po namakanju. Najlepši je bil razgled iz zadnjega dela bazena, ki je bil na morje. Na bazenu sva bila nekje pol ure, potem pa sva raje šla ven, saj je bil noro zadušljiv zrak.

Pogled iz bazenskega kompleksa

Dopust na morju je bil namenjen pohajkovanju, saj sva takšne sorte, da v hotelu ne zdrživa dolgo. Hvala bogu nama je bilo vreme naklonjeno kljub prvotni slabi napovedi. Sprehodila sva se do mojega preljubega Pirana. Piran mi je daleč najlepše slovensko obmorsko mesto. Všeč mi je njegova arhitektura in domačnost. Že ob prihodu na Tartinijev trg sva zaslišala saksofonista- ulica je sredi dneva živela. Odpravila sva se do cerkve in opazila odprt zvonik. Za 2€ vstopine sva se sprehodila do vrha in opazovala prelep razgled na celoten Piran in morje. Glede na to, da je bilo vreme čudovito, je bil razgled odličen in zato obisk vreden svojega denarja. Ogledala sva si tudi mestno piransko obzidje, katerega si je možno prav tako ogledati z vstopnino 2€. Tudi tukaj je razgled božanski.

Razgled iz piranskega zvonika

Tartinijev trg

Pogled na Piran iz piranskega obzidja

Naslednji dan sva imela check out. Ker še nikoli nisem bila v Sečoveljskih solinah sva se odpravila na ogled le-teh. Malo sem bila presenečena nad vstopnino, saj se mi je zdela kar visoka- 7€/osebo. Sprehodila sva se po leseni brvi do trgovine. Obisk trgovine sva prestavila na kasneje, ko sva se vračala nazaj. Sam ambient v solinah je precej miren- to tudi zahtevajo od nas gostov. Občutek imaš, kot da se vrneš 20 let nazaj. O soli v tem času seveda ni bilo še nobenega duha ne sluha. S tem pričnejo v poletnem času. Same sečoveljske soline so razporejene na 650ha. Sprehodila sva se do muzeja v parku Lera, ki je v tem delu solin najsevernejši del, do koder je prehod. V tem delu še danes poteka proizvodnja soli. V tem delu je tudi wellnes center, ki nudi gostom različne kozmetične postopke in bazenski del.

Razpokana tla s prekrito vodo

Prikaz Sečoveljskih solin- raztezajo se na 650ha

Za ogled drugega dela sečoveljskih solin- Fontanigge- sva se odpeljala čez mejni prehod Dragonja, kjer sva takoj pred hrvaškim prehodom zavila desno po makedamski poti. Tu sva si sposodila kolesa, ki so v sklopu karte, in se odpeljala po cesti, ki vodi do morja. Ob morju je zame čudovita razpadajoča hiška. Odpeljala sva se do muzeja v tem delu, kjer naju je pričakala prijazna vodička. Predstavila nama je sam način dela, življenje ljudi in druge posebnosti. Hiša, v kateri je muzej je predstavljena kot hiša, kakršno so imele solinarske družine. Spodnji del je bil namenjen skladiščenju soli in proizvodnji, zgoraj pa so imele hiše bivalni del. Takšnih hiš je bilo v 20. stoletju okoli 400, zdaj pa so samo še ruševine nekaterih izmed njih. Osebno mi je bil ta del lepši, saj obožujem zgodovinske zgradbe. 

Primer spalnice v solinarski hiši

Prikaz skladiščenja soli v eni izmed solinarskih hiš

Odločila sva se, da se v muzej vrneva še v poletnem času, ko bova imela lepši pogled na pridelavo soli.