Bistriški vintgar + grad Konjice

Pivo&cvetje je za nami. Vikend je bil v našem kraju v znamenju zabave, piva, glasbe, rož in druženja. Včeraj pa si je bilo potrebno nabrati novih moči in tako sva se s fantom odpravila na kraj, kamor sva se spravljala že dobro leto- v Slovensko Bistrico. Da je tam Bistriški vintgar nisem vedela do lani, zato sva šla odkrivat te lepote, ki so tako blizu nas.

Bistriški vintgar je od mesta Slovenska Bistrica oddaljen nekje 4km. Vozna pot do začetka je enostavna, parkirišče pa je malo. Pešpot se prične s tablo, ki nam lepo prikaže, kje potekajo poti. Odločila sva se, da greva do Maroltove jelke. Začetek poti vodi čisto zraven reke Bistrice. Pot je zanimiva, saj se kamnine po tleh lepo svetijo- to je zaradi kamnine, ki je tukaj najbolj razširjena- pohorski tonalit. Počasi sva se začela vzpenjati in tako prišla do prve zanimive točke, kjer so na tabli prikazane vse kamnine iz tega območja. Nadaljevala sva v hrib in zavila proti slapu Šum. Tu se je začela res ozka pot z veliko preprekami na poti (podrta drevesa, spolzke skale), tako, da je bilo potrebno kar nekaj previdnosti. Pot sva nadaljevala naprej in sledila markacijam. Motilo naju je, ker ni bilo po poti nič označeno, kam kakšna pot vodi. Tako sva sledila strugi, ki se je višje kot sva šla počasi umirjala.

Na poti sva videla veliko starih razpadajočih mlinov in žag, tik ob potki. Tudi tukaj ni bilo nič kaj napisano, do kdaj je kaj delovalo oz. kaj sploh predstavlja. To se nama je zdelo kar malo škoda in sva si vse ogledala kasneje na internetu. 

Ko sva že mislila, da sva Maroltovo jelko zgrešila in je ne bova videla sva po približno 2 urah in pol le prispela do nje. Bila sva presenečena. Jelka naj bi bila najdebelejša jelka v Evropi z obsegom 605cm. Njena starost je bila ocenjena na 250 let. Žal je bila notranjost jelke že močno načeta in tako je počasi začela propadati. Leta 2010 jo je zanetil požar, ki naj bi bil podtaknjen. Podrta jelka je na ogled še danes in lahko rečem samo waaaw. Postavila sem se zraven nje, da še bolj pride do izraza, kako veliko je drevo.

Požgana jelka

Nazaj sva šla po isti poti. Lahko se odločite in greste naprej po krožni poti mimo Močnika, za kar naj bi potrebovali 5 ur. Nazaj sva bila tako v eni uri. Pot je kar naporna in precej nevarna, saj je bila razmočena in s tem spolzke tudi lesene poti in skale. Na internetu je priporočljiva pot tudi z otroki ampak meni osebno se zdi preveč naporna.

Ko sva prispela v dolino sva se še odločila, da si ogledava še konjiški grad v Slovenskih Konjicah. Ta grad sem že večkrat občudovala iz ceste in seveda sem komaj čakala, da ga vidim. Grad je v slabem stanju, v večini v razvalinah, kar mi je še posebej všeč. Obnovljen je le gotski del, ki se najbolj vidi iz ceste. Ogled gradu je na lastno odgovornost. Potrebno je biti pazljiv, saj so določeni deli kar močno prerasli s travo, mahom in bršljanjem. 

Slika iz interneta

Grad ima polno takšnih lukenj

                                         Vesna